Mnogo ljudi si danes niti sanjati ne upa več. Kriza je načela življenje na vseh koncih in pri marsikomu zatrla najbolj skrite želje. Živeti v nezadovoljstvu s poklicem, ki postaja iz dneva v dan večja mora, lahko človeka pripelje samo še v bolezen. Sanjati je treba, želeti si je nujno. Veronika Klinar je najboljši dokaz za to.
Že od nekdaj si je želela, da bi imela svoj kozmetični salon. Pa saj to ni nič takega, boste rekli. Narediš šolo za kozmetičarke, potem nekaj let pridno delaš in nabiraš prihranke za svoj salon, ki ga končno odpreš in cilj je dosežen. »To zame ni bilo dovolj. Želela sem si salon, v katerem bi uporabljala izdelke, ki bi jih naredila sama,« pravi Veronika. To je pa seveda čisto druga zgodba, pa čeprav tudi mešanje raznih substanc, iz katerih naj bi nastala krema, ne zveni kot nekaj posebno težkega. Morda res, vendar pa je vse prej kot enostavno ali lahko. Pravila so zelo natančno določena in šele, ko se dela lotiš, ti postane jasno, da je posel hudo tvegan. Še posebej, ker je danes kozmetična industrija z znanimi multinacionalkami ogromna in se ne pusti ogrožati. Veronikina prizadevanja so bila sprva videti kot Don Kihotov boj z mlini na veter.
Veronika je po poklicu inženirka kemijske tehnologije. Dve leti je prebila tudi na fakulteti za farmacijo, kar ji je dalo še nekaj dodatnega znanja. Približno 15 let je imela svoj kozmetični salon, vendar je to ni izpolnilo. Hotela je tisto »več«, se pravi, svoje lastne kozmetične izdelke. Znanja je imela veliko, praksa pri delu z (večinoma) ženskami in športniki pa ji je dala še drugačno znanje, ki ga ni mogoče dobiti nikjer drugje. Ker je torej hotela več, se je lotila raziskovanja in študija homeopatije, fitoterapije, oligoterapije, gemoterapije (o popkih in brstičnih lističih nekaterih rastlin) in še česa. Pri delu v svojem kozmetičnem salonu je namreč ugotavljala, da ne dosega učinka, ki ga je želela. Zato je raziskovala, se učila, spoznavala različne smeri kemije, kemijske tehnologije, pa tudi biologije, botanike in podobno, da bi lahko to uporabila za izdelavo krem, olj, preparatov vseh vrst, s katerimi bi dosegla tiste učinke, ki jih je želela.
Naključij ni!
Naključja so se pri Veroniki dogajala eno za drugim. Tak niz jih je, da človek težko verjame, da je šlo zares za naključja. Ko je mislila, da bo rabila poseben laboratorij za izdelavo svojih krem, ji je neka gospa omenila, da tega ne potrebuje, da se lahko obrne na laboratorij, ki že obstaja. Povezala se je z galenskim laboratorijem Gorenjskih lekarn, kjer so po njenih recepturah leta 2009 začeli izdelovati prve kreme in olja. Toda takoj za tem je nastopila nova težava: kje naj bi naredili analizne teste? Pri nas namreč tega ne dela prav nihče. Veronika je na spletu našla dva laboratorija: nemškega in francoskega. Odločila se je za francoskega. Potem si je bilo treba izmisliti imena za izdelke, pa tudi za svoje podjetje. Na njeno izbiro imena oziroma zaščito blagovne znamke Anaya se je nekdo pritožil in s tem spet zavlekel izdelavo prvih krem oziroma podaljšal čas, ko so prišle na trg. Videti je bilo, kot da preskakuje ovire in vsakič je kazalo, da je ovira tako močna, da bo treba odnehati. In vendar ni odnehala. Po vseh zapletih je končno leta 2009 dala na trg prve kreme.
To niso navadne kreme, ki jih ženske kupujemo za suho, mastno ali mešano oziroma občutljivo kožo. Ali pa za vlaženje in hranjenje. To so čisto posebne kreme, ki vsebujejo »življenje«, ker so v določenem delu tudi dejansko žive. Ena prvih krem, ki jih je naredila, je namenjena za nego mišic in sklepov, torej ni ravno za lepoto.
Naslednja krema služi za globinsko obnovo kože, ki je bila na kakršen koli način poškodovana. Uporablja se, na primer, za nego ran po kirurških posegih (brazgotine), da se hitreje in lepše zacelijo, za akne, za nego občutljive kože po britju, tudi po depilaciji (na primer v predelu dimelj, kjer se radi naredijo izpuščaji), pa tudi pri opeklinah, tudi sončnih in kot nočna nega za kožo na obrazu. Danes ima Veronika že precej odjemalcev, ki te kreme poznajo in jih redno uporabljajo.
Živa mazila
Kako človek naredi takšno mazilo? Kako lahko iz zakladnice vsega znanja, ki ga ima, resnici na ljubo, tudi precej drugih ljudi po svetu, naredi nekaj, kar je čista inovacija in dobi potem za to tudi ustrezno priznanje?
»To je gotovo splet vsega, šolanja, izkušenj iz življenja, iz knjig, pa tudi intuicije, vedenja, ki ga imam v sebi,« pravi Veronika. Za sestavo mazila je, na primer, osnovno sestavino izbrala iz prahu, ki ga je že pred leti nabirala na Pokljuki: to je rumeni prah lisičnjaka, posebne praprotnice, ki so ga poznale in uporabljale že naše babice v domači lekarni. Tak prah potem v spremljavo dobi še druge sestavine; na primer živo (ionizirano) vodo, pa tudi efektivne mikroorganizme (EM), do katerih je prišla »po čudnem naključju«. EM je namreč proizvod prav posebne, japonske tehnologije, s pomočjo katere lahko prečistijo jezera, vode in tudi žive organizme. V mazilu so tudi posebna olja in še druge skrbno izbrane sestavine , da ne izdamo Veronikinih skrivnosti v celoti. Vse to je zmešala v določenem razmerju in dobila mazilo, ki so ga najprej preizkusili njeni prijatelji in znanci.
»Dala sem jo otroku, ki ga je ožgala meduza. Imel je grdo brazgotino. Mazilo je že kmalu brazgotino močno zmanjšalo in napravilo manj vidno. Po daljši uporabi te kreme si je starejši gospod tudi odpravil starostne temne madeže na koži rok,« je povedala inovatorka.
Veronika pravi, da so njene kreme »darilo narave«, zato se tako imenuje tudi njeno podjetje (Anaya, darilo narave, odgovor boga) ona jih je samo oživila, spravila na svet. Vse sestavine so plod dela narave. Od leta 2009, ko so se na policah specializiranih trgovin in nekaterih lekarn znašli njeni prvi izdelki, do tega trenutka, je naredila že celo množico izdelkov, tudi različnih olj, na primer. Njene kreme uporabljajo tudi športniki. Tisti, ki so jih enkrat preizkusili, jih redno uporabljajo še naprej. Njena kozmetika Anaya je uradni opremljevalec biatlonskih reprezentanc.
Kljub osvojenim zlatim medaljam na svetovnih sejmih za inovacije,Veronika ne počiva na lovorikah. Čeprav se ovire še naprej postavljajo pred njo, je vse bolj odločena, da bo šla naprej. Samo obupati ne smete, pravi. Nikoli ne veš, kaj se skriva za naslednjim ovinkom. Vztrajnim vedno uspe. »Pravzaprav se nikoli nisem spraševala, ali mi bo uspelo ali ne. S tem se sploh nisem ukvarjala. Samo razmišljala in delala sem. Ne bom rekla, da je vse prišlo samo od sebe. A prišlo je in edino to nekaj velja.«
Tekst in fotografija: Milka Krapež
